Pa se je začelo. Novi obrazi, nova imena. Otroci, ki so že “stari” člani vrtca, novince sprejmejo z otroško radovednostjo. Starejši mlajše vzamejo pod svoje okrilje in jim hitijo pomagati, mlajši pa se učijo od starejših. Dopoldanski čas v sobah je poln skoncentriranega dela pri “velikih” skupinah, opazovanja okolja in vsega okoli otrok, preprijemanja stolov-kot opora za hojo pri najmlajših ter obilice pogovora med starejšimi (ki medtem pripravijo malico, zapisujejo besede, šivajo knjižico sesalcev…).

Po črti se trudimo hoditi tako, da se naše noge ne dotikajo nobenega drugega otroka in zapolnijo celo širino črte. Plešemo in pojemo ter se igramo igro tišine. Vsak dan isto, pa vseeno vsak dan čisto drugače. Veseli smo, da lahko zopet skupaj rastemo.

Januarja bo naš vrtec tako zrastel že na starost 25 let. Da, stari bomo za pol Abrahama. Ooo, koliko nog in rok je šlo že čez naše prostore…