V vrtcu imamo navado, da naše vrtičkarje, ki bodo septembra prvič prestopili šolski prag, peljemo ob koncu šolskega leta na pohod v neznano. S tem, da uspešno pridejo kam dlje peš, dokažejo, da so sposobni naporov, potrpežljivosti, medsebojnega sodelovanja in vztrajnosti, skratka, da so »ta pravi šolarji«, pripravljeni na šolo. Obute v pohodne čevlje in s sendviči v nahrbtnikih, nas je najstrmejša pot iz Tivolija vodila čez greben do Rožnika. Vmes smo tekli od klopce do klopce, hopsali, iskali rime, šteli  izpadle zobe (našim šolarjem je izpadlo 24 mlečnih zob ), nabirali bezgove cvetove, iskali skrite stezice in se pahljali s praprotjo. Na vrhu Rožnika smo se okrepčali s popotno malico, šolarji pa so opravili svoj prvi intervju: »Zakaj je dobro biti v Angelinem vrtcu?« Odgovori so bili najrazličnejši, od tega, da so tam velika dela, ker gremo na sprehod in na igrišče, do tega, da se imamo tam radi in je tam Jezus. Zapeli smo še našo himno in se vrnili v dolino po poti, ki pripelje do Marijine kapelice pri Čadu. Tam so otroci Mariji darovali vse cvetje, ki so ga med potjo nabrali in ji zapeli nekaj pesmi. Pot smo nadaljevali do ribnika v Tivoliju, kjer so nas opojne dišave vrtnic zvabile medse, v vrtec pa smo prijetno utrujeni prispeli ravno pravi čas, da smo odšli še na kosilo. Dragi bodoči šolarji, kličemo vam: “Vse dobro!”