Bog je ustvaril ta naš svet. Naš planet. Naš kontinent Evropo in na njej prelep košček raja pod Triglavom – deželo, ki se razprostira prek rodovitnih polj, čudovitih gričev, hribov in gora do prostranstva sredozemskega morja. V tej deželi se že stoletja govori slovensko. Že stoletja tu živimo Slovenci. Dolgoletne sanje, da bi sami odločali, kako bomo živeli, so se uresničile komaj pred tridesetimi leti. Izborili smo si lastno državo. »Ime, ime, kako ji je ime?« »Slovenija!«

Slovenski narod je končno dobil priložnost, da sam ureja državo. Želja, da bi bila država Slovenija svobodna, čista, varna, urejena, dobra in prijazna vsem, je bila velika. Mnogo ljudi je skupaj staknilo glave, mnogo jih je zavihalo rokave in pričelo z delom za lepše in boljše življenje.

Glavno mesto države Ljubljana je bilo tedaj eno samo parkirišče. Pa so ugotovili, da to mesta ne dela prijaznega za prebivalce, za sprehajalce, za kolesarje in uvedli spremembo. Mestno jedro so zaprli za  avtomobile, zgradili parkirišča pod zemljo in na obrobju ter pričeli z urejanjem sprehajalnih in kolesarskih stez. Zdaj je zrak je čistejši, pešci in kolesarji pa varnejši.

Sestre uršulinke so imele tudi voljo, da sodelujejo pri spreminjanju življenja na bolje. Rekle so, da mora biti država prijazna tudi do otrok, staršev in družin. Starši najbolje poznajo svoje otroke, oni bi morali imeti možnost, da sami izberejo vrtec, za katerega menijo, da bi najbolj pomagal pri razvoju njihovega otroka. Le neprijazna država reče staršem, da nimajo te izbire, da morajo otroka vpisati v ta in ta vrtec in pika. In so želele dati svoj prispevek na tem področju. Pridružili so se jim še drugi. Naj posebej omenim le imena tistih, ki se začnejo na m: Melita, Martina, Mira, s.Metka, s.Marjeta.  Odprle bi nov vrtec, a kakšnega? Šle so si pogledat, kašni so vrtci po svetu. Vse do Amerike so šle. Opazovale so in molile, da bi prav izbrale. Nazadnje so izbrale vrtec, kakršnega si je zamislila pred več kot 100 leti Marija Montessori. Vrtec, v katerem starejši pomagajo mlajšim, vrtec, v katerem se dela z rokami, z materiali, hodi po črti, igra igro tišine, spoznava Dobrega pastirja in veličino njegove ljubezni.

Pričelo se je z učenjem vzgojiteljic, z delom mojstrov – s spreminjanjem enega dela samostana v hišo otrok. Prostore je napolnilo pohištvo po njihovi meri. Nove omare in police so napolnili povsem novi materiali, postavljena so bila zelena in rumena vrata.  Pred natanko dvajsetimi leti so se prvič odprla mala in velika vrata novega vrtca. Prvega in edinega: »Ime, ime, kako mu je ime?« »Angelin vrtec!«

Samostansko dvorišče se je spremenilo v veliko igrišče. Ljudje so opazili to novost sredi mesta in izvedeli za veliko zadovoljstvo staršev teh srečnih otrok. Tudi oni so želeli sem vpisati svoje otroke, a zelena in rumena soba sta bili že polni. Sestre in vzgojiteljice so ponovno staknile glave in zavihale rokave za odprtje nove sobe. Ta se je imenovala vijolična. Pa so zvonili na vrata starši z novorojenčki in spraševali, če bo zanje, ko se mamam izteče porodniška,  tudi kaj prostora v tem vrtcu. Taki malčki bi potrebovali še manjše stole, mize, še manjše pohištvo. Bi odprli še jasli? Sestre so bile pripravljene prenoviti še dodatni sobi. Pred petnajstimi leti sta se torej odprli še rdeča in oranžna soba za najmlajše. In bogato opremljena telovadnica! To je bil čas, ko je bilo v Angelin vrtec dnevno vključenih 100 oseb: otrok in vzgojiteljic.

V tem času je v vrtec prihajalo tudi mnogo študentov, mnogo mladih vzgojiteljic in vzgojiteljev – ti so šli po Sloveniji in odpirali – po zgledu Angelinega vrtca – nove montessori vrtce. Tako imajo danes starši možnost, da svojega otroka vpišejo v tak program tudi v drugih predelih Ljubljane, tudi v drugih krajih države. Posledično se je zmanjšalo zanimanje za Angelin vrtec. Zaprla se je vijolična soba.

V dvajsetih letih se je v Angelinem vrtcu zvrstilo že veliko otrok. Ko jih srečujemo po mestu, pravijo, da imajo lepe spomine na svoj čas v njem. Lahko vam povem, da so eni izmed njih že doštudirali, da imajo službo, da so se nekateri že poročili, da imajo celo že otroke. Veliko od njih jih ministrira pri maši, pomaga šibkejšim, so odlični animatorji, glasbeniki, pevci, umetniki, skratka srečne osebnosti, ki stopajo po poti miru. Oni so bogastvo ne le Slovenije, temveč sveta!

Sveti Angeli gre slava! Bogu hvala!

pripravila in zapisala Neža LeRoux